Obožujem poletne rojstne dni. Z obveznim piknikom, veeeliko časa, brez hitenja, brez razmišljanja, kam se bodo posedli vsi gostje... In ker imamo v 6-članski družini le en poletni rojstni dan, pa še ta je možev, kar pomeni, da ni nobenih poglobljenih študij o tem, kam boš dal 30 otrok, saj tako številčnih mladih obiskovalcev ni...
Letos pozno spomladi smo obiskali Italijo. In tam naleteli na "Postrezi-si-sam-sladoledni-bar". Ideja je super, otroške oči - še bolj - super grande... :) Vzameš lonček, si notri stisneš vanilijev, čokoladni ali jagodni sladoled in potem krožiš po lokalčku, kjer si dodajaš prelive, bonbončke, zdrobljene piškotke, oreške po svoji izbiri. Na koncu plačaš glede na stehtano vsebino. Zato smo morali biti vseeno nekoliko ekonomični in otrokom malo manj kot zatiskati oči in "pomagati" tehtati dobrote... :)
Ne vem, kako je pri vas, ampak naši otroci imajo res veeelike oči za rojstnodnevne torte. Pomagajo jih peči, zelo radi jih packajo - na koncu pa bi torto morala jest le odrasla generacija, oni bi samo malo pobrkljali po krožniku. Sploh poleti se mi zato zdi precej bolj praktično posrežti sladoled. Sladoled dejansko tudi pojejo!
No - in tako se mi je letos med pripravami na možev rojstni dan porodila ideja o "Postrezi-si-sam-sladolednem-vozičku". Najprej sem razmišljala le o njegovi pisani in sladki vsebini. Potem so mi prišle na misel oziroma spomin slaščičarnice iz 80-ih let, ko sem bila še sama otrok, s pisanimi lokalčki (mislim, da je bilo pri nas in pri naših južnih sosedih takrat najbolj običajna oranžna barva strehic in plastičnih stolov pred njimi, torej obvezno je bilo veliko oranžne).
In smo se lotili izdelave našega "mini lokalčka". Že nekaj let imam doma Ikein postrežni voziček, ki je služil že mnogo namenom - kot podaljšan del kuhinje, kot odlagalna površina in v zadnjih letih kot nekakšna zunanja mini kuhinjica. Je bil že potreben manjše osvežitve. Prebrusili in prelakirali smo ga.
Potem se je bilo treba domisliti, kako napraviti strehico. Malo se je že mudilo, zato sem enostavno porabila material, ki mi je prišel na pot... :):) Slučajno ena stara omara čaka, da jo mož ponovno sestavi. Medtem, ko čaka, sem njene stranice uporabila za steno sladolednega barčka.
Kartonasto embalažo smo z otroci oblepili s pisanim papirjem - tistega, ki ga je bilo največ pri roki. Obrezali vogalčke. Zataknili za "provizoriš" steno.
Napis na tabli je bil za moje pojme eden lepših elementov na vozičku. :)
Nakupčkala sem sladoled, potem pa smo v prozorne kozarčke natresli vse mogoče pisane in sladke dodatke - kornete, bonbončke, piškotke, suho sadje, čokoladke in prelive. In mislim, da je nastala prava paša za oči in sladko razvajanje - pa še tehtati ni bilo treba. :):)
