VELIKONOČNA PUTKA IN PIRHKI

Velikonočni prazniki so idealni za preživljanje bolj kakovostnega časa z otročki in družino nasploh. In opravil je veliko, kar je za otroke sploh super, saj si lahko dajo duška, če jim le daš možnost in dovoliš, da naredijo izdelke tako, kot želijo oni in kakor so si zamislili oni, ne ti sam...


Tale okrasitev je sicer moja, se pa dnevno spreminja, saj se otroci veselo igrajo z dekoracijo. Pa saj temu je tudi namenjena!

Letos smo bili prvič brez barv za pirhe in smo se odločili, da bomo barvali naravno, s čebulnimi olupki. Pod najlonko smo vstavili s štanco izrezane srčke, medvedke in metuljčke. Ker zunaj imamo še sneg, deteljic in listkov ni bilo možno še nabrati.



Za udejanjanje otrokovih zamisli pa sem kupila še jajčka iz stiropora, akrilne barve, lepilo za servietno tehniko in lepe pisane servietke. In v soboto zjutraj se je pri nas doma kar kadilo od idej, ki so prišle iz glavic malih umetničkov. In vsak se je na poseben način izkazal!



Za piko na I smo oblekli in pobarvali še škatlico od jajčk in ji nataknili okroglo glavico. In nastala je - čisto naša putka, ki nese pirhe!!

FILCARIJE

Februarja in marca - praznujemo. Na veliko! Vsak teden! Celo trikrat na teden, pravzaprav. Moja mami, pa moji dve hčerkici in jaz (vse tri v enem tednu!), pa nečakinja in njena mamica – moja sestra, pa tast… Praznujemo, voščimo, jemo torte – in dobivamo ter poklanjamo darila.
S takim darilom se je začelo moje raziskovanje filca. Prijateljici (ena velika, druga majhna) sta moji 6-letnici prinesli prelepo torbico iz roza in zelenega filca, seveda unikat, home-made! Hvala, Helena in Kristina!

Tako sta me navdahnili, da sem šla že takoj, ko je bilo mogoče, kupit filc različnih debelin in velikosti in začela – s copatki.



Za nečakinjo in nečakca, da bi jih vse tri razveselila za rojstni dan. Šivalo se je lahko, precej nasprotno kot mi je napovedala prodajalka blaga, da bi lahko s šivanjem filca celo uničila šivalni stroj. Neee – šlo je odlično! Celo nečakova imena sem lahko napisala na copatke, zataknilo pa se je pri lastnosti 5-milimetrskega filca – elastika ga enostavno ne »potegne skupaj«! Kar pomeni – otroške copatke sem želela narediti lepo nogici prilegajoče, pa ni in ni šlo! Copatkov nisem niti predala naprej, čakajo, da spet dobim veselje do njih, da jih poskusim nekako popraviti in usposobiti za nošenje. Ne smem čakat predolgo – otroške noge rastejo kot gobe po dežju!
No, pa sem se lotila torbic. Brez večjih težav… Ena ročna - za 5-letno nečakinjo, druga za čez ramo – za mojo sestrico. Ravno prav pisana za težko pričakovano in zelo počasi bližajočo se pomlad.



Sledila so še naglavna okrasja – ko si omislim pištolico z vročim lepilom, bodo še lepša in predvsem – uporabnejša.

"NAJPISANEJŠA" OBLEKICA NA SVETU

Za mojo 6-letnico, ki že tri leta natanko ve, kaj hoče in česa noče obleči, sem naredila takole oblekico – kar sproti sva jo popravljali in izdelovali.




Poskušam jo malo navdušiti za kakšno ročno delo, da bi se kdaj v prihodnje tudi sama lahko zabavala s čem podobnim – in res si želim, da ne bo vsega svojega prostega časa v prihodnje porabila pred računalnikom…
Sprva je bilo zamišljeno, da bo oblekica bolj preprosta in s kakimi luštkanimi (predvsem – enostavnejšimi!) motivi. Ker pa mami ne zna biti tiho in kar naprej sprašuje hčerko, kaj bi ji bilo res všeč – si mala seveda da duška – in predvsem svoji otroški domišljiji, ki se ne ustavi pred tem, kako neizkušen iz blaga izdelati »Pinky-Pie-ja« iz Mylittlepony-ja na travnati podlagi.
Oblekica je iz roza jerseya in potiskana s pikčastim bombažkom.

Takole mi je uspelo…



Všeč?

NOBEL PUTKINA JUHCA ZA DOKONČNO SLOVO ZIMI!

Tudi putke so rade »nobel« oziroma – včasih je zelo zaželeno, da se malo uredijo in »popetelinijo«. Za take priložnosti (ki jih v življenju mamice s tremi otročički, po pravici povedano, kronično primanjkuje! – kolikokrat sem že prosila svojega dragega, naj me vendar pelje malo plesat, pa so ušesa gluuuha!?) sem naredila dve krilci »putkina juhca«, torej krili na balonček.



Obe sta iz lahnega tafta, ena zelena z modrimi nitkami – ki ji daje modrikast lesk, druga pa je vijolična s prav tako modrimi nitkami. Spet s patentom – za dobre in slabe dneve (beri: za takrat, ko je želodček bolj ali manj napolnjen in posledično okrogel), s tem, da je patent na zelenem krilu precej višji in sem tako ustvarila krilo z visokim pasom, kar mi je še posebej všeč. Na zeleno krilo sem prišila veliko vijolično vrtnico, na vijolično pa snežno bele čipke. Oboje doda zanimiv kontrast vsakemu od njiju in ga lepo popestri.





Pomembno se mi zdi omeniti, da je za zraven nujno obleči nevpadljiv zgornji del – jaz se običajno v črn puli ali srajco, da pride krilo lepše do izraza. Enako velja za hlačne nogavice (po domače »žabe«), ki se morajo barvno ujemati z zgornjim delom in patentom – v mojem primeru morajo biti nujno črne. Pa saj to je brez pomena pisati…

OTROŠKE HAREMPANTS - "GANGAM ČUHI-PUHI"

Tele hlače naj bi bile harem-pants – ker pa so vsi moji otroci nori na »Gangam style« (ja, tudi moja komaj 2-letnica že skače in pleše gangam) in smo tam videli podobne, je Mami seveda morala naredit hlače Gangam.



Iz izredno mehkega in tanjšega temnega jeansa sem naredila svoje prve hlače (pa ne prve, ki bi jih sama kadarkoli oblekla - seveda, ampak svoje prve izdelane) – za mojega 3-letnega sinka. Zaradi našitka vlakca, ki puha dim je bil čisto navdušen! Mimogrede, a ni fajn si izmisliti luštkan, za te dni nekoliko nevsakdanji motiv, ki ni ravno Angry Bird, Cars in Spiderman, pa je vseeno fantovski?! Pa še kavbojke, katere hoče nosit vsak dan – doma, v vrtcu, za ven - so! Okoli pasu in gležnjev so iz temno modrega patenta, za udobje!

Ne prenesem trdih materialov – niti zase, še manj za otroke. Zato se mi tele gangamke zdijo praktične za v vrtec, ko otroci hodijo spat seveda oblečeni in ne v pižamicah (si predstavljate, da grejo spat s kakimi trdimi materiali na sebi?). Pa brez zadrg, gumbov ali naramnic, da so preproste za uporabo tudi malčkom, ki hodijo sami na stranišče. In tudi dovolj visoke s patentom, da lepo prekrijejo občutljive ledvičke. Zadaj z dvema luštkanima žepkoma na riti. V glavnem – meni in malemu so »dbest«.

PREJ - POTEM - MOJA PUTKICA!

Za svoj zaščitni znak sem si zamisila - putko, seveda. Za silo sem našla eno, ki mi je bila sicer všeč, ampak je bila najdena in skopirana nekje z neta. Malo sem jo sicer sfrizirala, ampak še vedno je bila od nekje pobrana in že uporabljena v nekem drugem kontekstu. To nisem (bila) jaz!

Prej:



No, da se vrnem k temi: zadnjič se dobim s svojo drago prijateljico Barbi (ki je čisto ustvarjalna in umetniška duša, poleg tega pa zelo paše mojemu karakterju in lahko klepečeva in klepečeva, pa nama ne bo zmanjkalo. Po njenem mnenju sva obe malo "utrgani", haha...). Torej - zadnjič se dobiva in kako me preseneti? S čisto mojo, neskopirano, originalno in preečudovito, pa še oblečeno v srčkano obleko - putko! Narisana prav iz srca in Barbi je zadela žebljico na glavico - a ni, noo? Nisem mogla počakat, da bi mi poslala še fotko le-te, zato sem jo sama fotografirala z vseh mogočih kotov in takoj objavila za svoj zaščitni znak. Hvaala Barbi!!

Evo - potem:

PLETENA PUTKINA JUHCA – ZA ZIMSKE DNI, KI BODO KMALU PRETEKLOST!

Takoj, ko sem zagledala tole pletenino, sem vedela, da jo bom uporabila za svoje krilo. Hmmm, naj pomislim: je bilo to ravno v predpustnem obdobju, ko je moje navduševanje nad pisanimi tkaninami še nekoliko večje, kot me sicer večkrat grabi med dolgo, sivo zimo s svojimi večno-črno-sivo-rjavimi odtenki in tkaninami? Torej: pisana zeleno-modro-rjavo-oranžna pletenina z elastanom se super nosi! V primerjavi z jeansom mehko pade in je nekoliko manj balončkasta, kar sploh ni slaba popestritev precej baročno napihnjenih balončkastih kril. Slabost: veelika občutljivost na otroške škorenjce »na ježke«, od katerih, če je le mogoče, tečem čimdlje stran! Ampak včasih je treba katerega od otrok tudi pocrkljati in nositi v naročju in takrat običajno ne premišljujem, kaj imam na sebi. Kar me spomni na dogodek, za katerega ne vem, če bi ga sploh obelodanila… Torej – krilo oblečem šele, ko so otroci že varno pospravljeni v otroških avtosedežih in vem, da se me ne bodo dotaknili s čevlji. In zadnjič v naglici tečem proti avtu in se šele zaradi moževega začudenega pogleda zavem, da bi si bilo dobro krilo tudi obleči, ne pa oditi v službo v samih žabah, medtem ko krilo visi na obešalniku... Ampak res se mi je to zgodilo, še zdaj ne morem verjet… Kakorkoli že: zimo-preganjajoča »putkina juhca« mi prav sede!