Februarja in marca - praznujemo. Na veliko! Vsak teden! Celo trikrat na teden, pravzaprav. Moja mami, pa moji dve hčerkici in jaz (vse tri v enem tednu!), pa nečakinja in njena mamica – moja sestra, pa tast… Praznujemo, voščimo, jemo torte – in dobivamo ter poklanjamo darila.
S takim darilom se je začelo moje raziskovanje filca. Prijateljici (ena velika, druga majhna) sta moji 6-letnici prinesli prelepo torbico iz roza in zelenega filca, seveda unikat, home-made! Hvala, Helena in Kristina!
Tako sta me navdahnili, da sem šla že takoj, ko je bilo mogoče, kupit filc različnih debelin in velikosti in začela – s copatki.
Za nečakinjo in nečakca, da bi jih vse tri razveselila za rojstni dan. Šivalo se je lahko, precej nasprotno kot mi je napovedala prodajalka blaga, da bi lahko s šivanjem filca celo uničila šivalni stroj. Neee – šlo je odlično! Celo nečakova imena sem lahko napisala na copatke, zataknilo pa se je pri lastnosti 5-milimetrskega filca – elastika ga enostavno ne »potegne skupaj«! Kar pomeni – otroške copatke sem želela narediti lepo nogici prilegajoče, pa ni in ni šlo! Copatkov nisem niti predala naprej, čakajo, da spet dobim veselje do njih, da jih poskusim nekako popraviti in usposobiti za nošenje. Ne smem čakat predolgo – otroške noge rastejo kot gobe po dežju!
No, pa sem se lotila torbic. Brez večjih težav… Ena ročna - za 5-letno nečakinjo, druga za čez ramo – za mojo sestrico. Ravno prav pisana za težko pričakovano in zelo počasi bližajočo se pomlad.
Sledila so še naglavna okrasja – ko si omislim pištolico z vročim lepilom, bodo še lepša in predvsem – uporabnejša.
