Kot odziv na precej »dela-polno« življenje zadnjih let sem se odločila, da sprostitev poiščem v ustvarjanju (takšnem in drugačnem), za katerega me je navdušila prijateljica Urška. Punca je »čist utrgana« - v najboljšem pomenu besedne zveze! Nikoli se nisem mogla načuditi njenim idejam, neusahljivi energiji po iskanju novega znanja in njenim ročnim spretnostim! Pa naj sem videla torto Nodija za 3. rojstni dan njene hčerkice, medvedji kostum za pusta, izvezene čestitke za rojstvo in krst mojih otrok, njene kiklce in podobno! Pejte pogledat njen blog: http://preprostolinci.blogspot.com.
Jaz pa – neverending story z gospodinjskimi opravili! Veliko sem imela pokazat iz tega! :)
Veliko je k iskanju nečesa novega pripomoglo tudi moje, hmm – kako naj se izrazim - ne-zadovoljstvo z izdelki, ki jih kupujemo dandanašnji. Pa ne bi bila rada kritična – H&M je super in mi je veliko dobrega dal, ampak ko gledam ženske hlače, ki se jih nosi že 20 let, pa bluzice, jopice, pajkice – vse že imam, hkrati pa nimam nič! Nič mi ni všeč, še posebno ne moda zadnjih nekaj let v »popularnih« trgovinah – vse je razvlečeno, frfotajoče, čudno pisano…
Sem pa slučajno nekega dne zavila v trgovino Svet metraže in se tam znašla med čudovitimi tkaninami! In pregledujem razne bloge in »how-to-je« - in z malo spretnosti si lahko sam ustvariš take stvari, da je meja le tvoja domišljija (in žal, čaaaas, ki ga pri šiviljskem delu kronično primanjkuje in teče s trojno hitrostjo)!
Naslednji (in ne zadnji in najmanj pomemben!) dejavnik so seveda moji otročički. Ki so se že zelo mladi začeli izmišljevati, kaj bi in predvsem – česa ne bi – oblekli! Mi nismo bili taki! :) Namreč – Neža (6 let) bi nosila samo oblekice, krilca – nujno roza in čimbolj pisano. Doma ima kar nekaj oblačil, ki bi ji jih oblekla jaz, pa je ona že od 3. ali 4. leta zelo samosvoja in se obleče po svojem okusu (na katerega me večkrat opomni z besedami: »Pa mami noooo – vsak ima svoj okus!« Saj ima prav – pred očmi imam majhno sebe in svojo mami, katero sem ob 6.h zjutraj sekirala, ker niti slučajno nisem hotela oblečt kavbojk z zvezdicami, ki mi jih je pripravila za v vrtec. Jok, prepir in vsega je bilo. No, meni se ne da ubadat s temi forami, zato naj se moj otrok obleče, kar najde v omari po svojem okusu, važno je, da je primerno letnemu času in aktivnostim v vrtcu. Posebej sem alergična na njeno manijo s krilci, kadar imajo telovadbo, saj si kar zamislim, kam se lahko vse zatakne in obvisi z glavo navzdol na kakšni 7. stopnički ripstola! Sedaj je moj srednji otrok – deček, dopolnil 3 leta. In, kakor je prej izgledalo, da z njim na tem področju pa res ne bo težav – si je izmislil, da je on »kavbojc«, ki mora nujno obleči kavbojke! Jaz pa v omari le dvoje kavbojke za »svečane priložnosti«, sicer pa cel kup trenirk, da mu bo ja udobno. Ker res ne maram otrokom oblačiti luštkanih oblačilc, ki pa so dostikrat »trde«. Tastarejša je imela kot 2-letnica prekrasne vroče hlačke za poleti. Niti enkrat samkrat je nisem stlačila vanje, saj so bile narejene iz trdega, neelastičnega jeansa in sory – meni se otrok smili! No in počasi pridemo do najmlajšega »fizlja« - punčke, stare komaj 2 leti, ki si je že pri letu in pol začela slačiti udobno trenirkico in ob tem ponavljala :«duge, duge« - kar seveda pomeni »druge hlače želim!« Ko sem sinku naredila prve jeans mehke hlače z vlakcem, je pa priletela zraven: »mooojee, mooojeee!«
Torej – kar želim povedati je, da sem začela ljubiteljsko in »sprostitveno terapevtsko« šivati – najprej zase, potem še za moje otročičke. Ob tem sem naletela na vrsto blogov, ki so me totalno navdušili in me popeljali v povsem nov svet – svet kreativnosti, barv, ročnih spretnosti, nove vrste potrpežljivosti (tisti, ki šivate in ustvarjate, že veste, o čem govorim!). In sedaj sem vsa navdušena, evforična ob misli na ustvarjanje novega izdelka in zelo zadovoljna z že narejenimi. Prenovila sem si dobršen del garderobe, tudi tamalim jo nameravam…
Ob tem pa si želim pisati blog – zelo je namreč zanimivo spremljati »feedbacke«, ko komu pokažeš, kaj si ustvaril. Tako da sprejemam pozitivne in negativne kritike!
Veliko je k iskanju nečesa novega pripomoglo tudi moje, hmm – kako naj se izrazim - ne-zadovoljstvo z izdelki, ki jih kupujemo dandanašnji. Pa ne bi bila rada kritična – H&M je super in mi je veliko dobrega dal, ampak ko gledam ženske hlače, ki se jih nosi že 20 let, pa bluzice, jopice, pajkice – vse že imam, hkrati pa nimam nič! Nič mi ni všeč, še posebno ne moda zadnjih nekaj let v »popularnih« trgovinah – vse je razvlečeno, frfotajoče, čudno pisano…
Sem pa slučajno nekega dne zavila v trgovino Svet metraže in se tam znašla med čudovitimi tkaninami! In pregledujem razne bloge in »how-to-je« - in z malo spretnosti si lahko sam ustvariš take stvari, da je meja le tvoja domišljija (in žal, čaaaas, ki ga pri šiviljskem delu kronično primanjkuje in teče s trojno hitrostjo)!
Naslednji (in ne zadnji in najmanj pomemben!) dejavnik so seveda moji otročički. Ki so se že zelo mladi začeli izmišljevati, kaj bi in predvsem – česa ne bi – oblekli! Mi nismo bili taki! :) Namreč – Neža (6 let) bi nosila samo oblekice, krilca – nujno roza in čimbolj pisano. Doma ima kar nekaj oblačil, ki bi ji jih oblekla jaz, pa je ona že od 3. ali 4. leta zelo samosvoja in se obleče po svojem okusu (na katerega me večkrat opomni z besedami: »Pa mami noooo – vsak ima svoj okus!« Saj ima prav – pred očmi imam majhno sebe in svojo mami, katero sem ob 6.h zjutraj sekirala, ker niti slučajno nisem hotela oblečt kavbojk z zvezdicami, ki mi jih je pripravila za v vrtec. Jok, prepir in vsega je bilo. No, meni se ne da ubadat s temi forami, zato naj se moj otrok obleče, kar najde v omari po svojem okusu, važno je, da je primerno letnemu času in aktivnostim v vrtcu. Posebej sem alergična na njeno manijo s krilci, kadar imajo telovadbo, saj si kar zamislim, kam se lahko vse zatakne in obvisi z glavo navzdol na kakšni 7. stopnički ripstola! Sedaj je moj srednji otrok – deček, dopolnil 3 leta. In, kakor je prej izgledalo, da z njim na tem področju pa res ne bo težav – si je izmislil, da je on »kavbojc«, ki mora nujno obleči kavbojke! Jaz pa v omari le dvoje kavbojke za »svečane priložnosti«, sicer pa cel kup trenirk, da mu bo ja udobno. Ker res ne maram otrokom oblačiti luštkanih oblačilc, ki pa so dostikrat »trde«. Tastarejša je imela kot 2-letnica prekrasne vroče hlačke za poleti. Niti enkrat samkrat je nisem stlačila vanje, saj so bile narejene iz trdega, neelastičnega jeansa in sory – meni se otrok smili! No in počasi pridemo do najmlajšega »fizlja« - punčke, stare komaj 2 leti, ki si je že pri letu in pol začela slačiti udobno trenirkico in ob tem ponavljala :«duge, duge« - kar seveda pomeni »druge hlače želim!« Ko sem sinku naredila prve jeans mehke hlače z vlakcem, je pa priletela zraven: »mooojee, mooojeee!«
Torej – kar želim povedati je, da sem začela ljubiteljsko in »sprostitveno terapevtsko« šivati – najprej zase, potem še za moje otročičke. Ob tem sem naletela na vrsto blogov, ki so me totalno navdušili in me popeljali v povsem nov svet – svet kreativnosti, barv, ročnih spretnosti, nove vrste potrpežljivosti (tisti, ki šivate in ustvarjate, že veste, o čem govorim!). In sedaj sem vsa navdušena, evforična ob misli na ustvarjanje novega izdelka in zelo zadovoljna z že narejenimi. Prenovila sem si dobršen del garderobe, tudi tamalim jo nameravam…
Ob tem pa si želim pisati blog – zelo je namreč zanimivo spremljati »feedbacke«, ko komu pokažeš, kaj si ustvaril. Tako da sprejemam pozitivne in negativne kritike!
supeeeeer komaj cakam mojo kiklco
OdgovoriIzbriši