VELIKONOČNA PUTKA IN PIRHKI

Velikonočni prazniki so idealni za preživljanje bolj kakovostnega časa z otročki in družino nasploh. In opravil je veliko, kar je za otroke sploh super, saj si lahko dajo duška, če jim le daš možnost in dovoliš, da naredijo izdelke tako, kot želijo oni in kakor so si zamislili oni, ne ti sam...


Tale okrasitev je sicer moja, se pa dnevno spreminja, saj se otroci veselo igrajo z dekoracijo. Pa saj temu je tudi namenjena!

Letos smo bili prvič brez barv za pirhe in smo se odločili, da bomo barvali naravno, s čebulnimi olupki. Pod najlonko smo vstavili s štanco izrezane srčke, medvedke in metuljčke. Ker zunaj imamo še sneg, deteljic in listkov ni bilo možno še nabrati.



Za udejanjanje otrokovih zamisli pa sem kupila še jajčka iz stiropora, akrilne barve, lepilo za servietno tehniko in lepe pisane servietke. In v soboto zjutraj se je pri nas doma kar kadilo od idej, ki so prišle iz glavic malih umetničkov. In vsak se je na poseben način izkazal!



Za piko na I smo oblekli in pobarvali še škatlico od jajčk in ji nataknili okroglo glavico. In nastala je - čisto naša putka, ki nese pirhe!!

FILCARIJE

Februarja in marca - praznujemo. Na veliko! Vsak teden! Celo trikrat na teden, pravzaprav. Moja mami, pa moji dve hčerkici in jaz (vse tri v enem tednu!), pa nečakinja in njena mamica – moja sestra, pa tast… Praznujemo, voščimo, jemo torte – in dobivamo ter poklanjamo darila.
S takim darilom se je začelo moje raziskovanje filca. Prijateljici (ena velika, druga majhna) sta moji 6-letnici prinesli prelepo torbico iz roza in zelenega filca, seveda unikat, home-made! Hvala, Helena in Kristina!

Tako sta me navdahnili, da sem šla že takoj, ko je bilo mogoče, kupit filc različnih debelin in velikosti in začela – s copatki.



Za nečakinjo in nečakca, da bi jih vse tri razveselila za rojstni dan. Šivalo se je lahko, precej nasprotno kot mi je napovedala prodajalka blaga, da bi lahko s šivanjem filca celo uničila šivalni stroj. Neee – šlo je odlično! Celo nečakova imena sem lahko napisala na copatke, zataknilo pa se je pri lastnosti 5-milimetrskega filca – elastika ga enostavno ne »potegne skupaj«! Kar pomeni – otroške copatke sem želela narediti lepo nogici prilegajoče, pa ni in ni šlo! Copatkov nisem niti predala naprej, čakajo, da spet dobim veselje do njih, da jih poskusim nekako popraviti in usposobiti za nošenje. Ne smem čakat predolgo – otroške noge rastejo kot gobe po dežju!
No, pa sem se lotila torbic. Brez večjih težav… Ena ročna - za 5-letno nečakinjo, druga za čez ramo – za mojo sestrico. Ravno prav pisana za težko pričakovano in zelo počasi bližajočo se pomlad.



Sledila so še naglavna okrasja – ko si omislim pištolico z vročim lepilom, bodo še lepša in predvsem – uporabnejša.

"NAJPISANEJŠA" OBLEKICA NA SVETU

Za mojo 6-letnico, ki že tri leta natanko ve, kaj hoče in česa noče obleči, sem naredila takole oblekico – kar sproti sva jo popravljali in izdelovali.




Poskušam jo malo navdušiti za kakšno ročno delo, da bi se kdaj v prihodnje tudi sama lahko zabavala s čem podobnim – in res si želim, da ne bo vsega svojega prostega časa v prihodnje porabila pred računalnikom…
Sprva je bilo zamišljeno, da bo oblekica bolj preprosta in s kakimi luštkanimi (predvsem – enostavnejšimi!) motivi. Ker pa mami ne zna biti tiho in kar naprej sprašuje hčerko, kaj bi ji bilo res všeč – si mala seveda da duška – in predvsem svoji otroški domišljiji, ki se ne ustavi pred tem, kako neizkušen iz blaga izdelati »Pinky-Pie-ja« iz Mylittlepony-ja na travnati podlagi.
Oblekica je iz roza jerseya in potiskana s pikčastim bombažkom.

Takole mi je uspelo…



Všeč?

NOBEL PUTKINA JUHCA ZA DOKONČNO SLOVO ZIMI!

Tudi putke so rade »nobel« oziroma – včasih je zelo zaželeno, da se malo uredijo in »popetelinijo«. Za take priložnosti (ki jih v življenju mamice s tremi otročički, po pravici povedano, kronično primanjkuje! – kolikokrat sem že prosila svojega dragega, naj me vendar pelje malo plesat, pa so ušesa gluuuha!?) sem naredila dve krilci »putkina juhca«, torej krili na balonček.



Obe sta iz lahnega tafta, ena zelena z modrimi nitkami – ki ji daje modrikast lesk, druga pa je vijolična s prav tako modrimi nitkami. Spet s patentom – za dobre in slabe dneve (beri: za takrat, ko je želodček bolj ali manj napolnjen in posledično okrogel), s tem, da je patent na zelenem krilu precej višji in sem tako ustvarila krilo z visokim pasom, kar mi je še posebej všeč. Na zeleno krilo sem prišila veliko vijolično vrtnico, na vijolično pa snežno bele čipke. Oboje doda zanimiv kontrast vsakemu od njiju in ga lepo popestri.





Pomembno se mi zdi omeniti, da je za zraven nujno obleči nevpadljiv zgornji del – jaz se običajno v črn puli ali srajco, da pride krilo lepše do izraza. Enako velja za hlačne nogavice (po domače »žabe«), ki se morajo barvno ujemati z zgornjim delom in patentom – v mojem primeru morajo biti nujno črne. Pa saj to je brez pomena pisati…

OTROŠKE HAREMPANTS - "GANGAM ČUHI-PUHI"

Tele hlače naj bi bile harem-pants – ker pa so vsi moji otroci nori na »Gangam style« (ja, tudi moja komaj 2-letnica že skače in pleše gangam) in smo tam videli podobne, je Mami seveda morala naredit hlače Gangam.



Iz izredno mehkega in tanjšega temnega jeansa sem naredila svoje prve hlače (pa ne prve, ki bi jih sama kadarkoli oblekla - seveda, ampak svoje prve izdelane) – za mojega 3-letnega sinka. Zaradi našitka vlakca, ki puha dim je bil čisto navdušen! Mimogrede, a ni fajn si izmisliti luštkan, za te dni nekoliko nevsakdanji motiv, ki ni ravno Angry Bird, Cars in Spiderman, pa je vseeno fantovski?! Pa še kavbojke, katere hoče nosit vsak dan – doma, v vrtcu, za ven - so! Okoli pasu in gležnjev so iz temno modrega patenta, za udobje!

Ne prenesem trdih materialov – niti zase, še manj za otroke. Zato se mi tele gangamke zdijo praktične za v vrtec, ko otroci hodijo spat seveda oblečeni in ne v pižamicah (si predstavljate, da grejo spat s kakimi trdimi materiali na sebi?). Pa brez zadrg, gumbov ali naramnic, da so preproste za uporabo tudi malčkom, ki hodijo sami na stranišče. In tudi dovolj visoke s patentom, da lepo prekrijejo občutljive ledvičke. Zadaj z dvema luštkanima žepkoma na riti. V glavnem – meni in malemu so »dbest«.

PREJ - POTEM - MOJA PUTKICA!

Za svoj zaščitni znak sem si zamisila - putko, seveda. Za silo sem našla eno, ki mi je bila sicer všeč, ampak je bila najdena in skopirana nekje z neta. Malo sem jo sicer sfrizirala, ampak še vedno je bila od nekje pobrana in že uporabljena v nekem drugem kontekstu. To nisem (bila) jaz!

Prej:



No, da se vrnem k temi: zadnjič se dobim s svojo drago prijateljico Barbi (ki je čisto ustvarjalna in umetniška duša, poleg tega pa zelo paše mojemu karakterju in lahko klepečeva in klepečeva, pa nama ne bo zmanjkalo. Po njenem mnenju sva obe malo "utrgani", haha...). Torej - zadnjič se dobiva in kako me preseneti? S čisto mojo, neskopirano, originalno in preečudovito, pa še oblečeno v srčkano obleko - putko! Narisana prav iz srca in Barbi je zadela žebljico na glavico - a ni, noo? Nisem mogla počakat, da bi mi poslala še fotko le-te, zato sem jo sama fotografirala z vseh mogočih kotov in takoj objavila za svoj zaščitni znak. Hvaala Barbi!!

Evo - potem:

PLETENA PUTKINA JUHCA – ZA ZIMSKE DNI, KI BODO KMALU PRETEKLOST!

Takoj, ko sem zagledala tole pletenino, sem vedela, da jo bom uporabila za svoje krilo. Hmmm, naj pomislim: je bilo to ravno v predpustnem obdobju, ko je moje navduševanje nad pisanimi tkaninami še nekoliko večje, kot me sicer večkrat grabi med dolgo, sivo zimo s svojimi večno-črno-sivo-rjavimi odtenki in tkaninami? Torej: pisana zeleno-modro-rjavo-oranžna pletenina z elastanom se super nosi! V primerjavi z jeansom mehko pade in je nekoliko manj balončkasta, kar sploh ni slaba popestritev precej baročno napihnjenih balončkastih kril. Slabost: veelika občutljivost na otroške škorenjce »na ježke«, od katerih, če je le mogoče, tečem čimdlje stran! Ampak včasih je treba katerega od otrok tudi pocrkljati in nositi v naročju in takrat običajno ne premišljujem, kaj imam na sebi. Kar me spomni na dogodek, za katerega ne vem, če bi ga sploh obelodanila… Torej – krilo oblečem šele, ko so otroci že varno pospravljeni v otroških avtosedežih in vem, da se me ne bodo dotaknili s čevlji. In zadnjič v naglici tečem proti avtu in se šele zaradi moževega začudenega pogleda zavem, da bi si bilo dobro krilo tudi obleči, ne pa oditi v službo v samih žabah, medtem ko krilo visi na obešalniku... Ampak res se mi je to zgodilo, še zdaj ne morem verjet… Kakorkoli že: zimo-preganjajoča »putkina juhca« mi prav sede!

KUHARČKI, NAVDAHNJENI OD NODIJA

Moji otroci imajo zelo radi Nodija. Tudi zato, ker jih jaz malo vzpodbujam k temu… Ker je torej tudi meni všeč Nodi. Vedno se kaj novega nauči, je prefrigan kot vsi mali otroci, tu sta še res poredna škrata, ki ju moji otroci »od zunaj in postrani« opazujejo in grajajo, ker sta tako poredna – in se hkrati učijo, kako se ne obnaša. In tu je tudi punčka Danica, ki prodaja jagodne kolačke – tiste, ki jih Din in Don tako rada kradeta!:) In ravno ti kolački so naši družini vir navdiha, haha. Ker otroci vedno pravijo, da bi jedli kolačke. Z otroci zelo radi pečemo sladice. Predvsem, kadar je slabo vreme in smo primorani ostati notri - doma. Tako se mali prstki lepo zaposlijo, otročki se naučijo novih znanj, ki jih vpijajo z velikim veseljem in brez prisile! In čas prijetno mine, pa še posladkamo se! Možek bi seveda raje, da bi mu naredili kaj ne-vedno-sladkega – ampak, kaj čmo, če pa je mama tista, ki ima kuho in peko čez, in je tako sladkosneda, otroci pa - nič krivi - isto! Haha. Smo naredili muffine z jabolki in kokosovo moko. Ker so zadnje čase zelo »in« pisane sladice vseh barv, smo jih seveda morali okrasiti s pisano smetano (žal nam je zmanjkalo rdeče jedilne barve, da bi naredili še roza kolačke!), s pisanimi mrvicami in bonbončki. In so nastali »kolački – kapkejki« :). Dobri… Poskusite jih narediti – so sočni in ostanejo sveži še par dni – za hitro malico. Ampak tisti, ki jih nameravate shraniti za čez kakšen dan ali dva, bolje, da so brez smetane. Aja – še recept: 350 g jabolk 2 jajci 65 g masla + 60 g olja 110 g sladkorja (rjavega, da je malenkost bolj zdrav) 3 vanilijevi sladkorčki Suhe sestavine: 140 g polnozrnate moke 130 g kokosove moke 3 žličke pecilnega praška ¼ žličke sode bikarbone 1 ščepec soli Malo cimeta za aromo Postopek: zmešamo suhe sestavine. Za mokro maso stepamo 2 jajci in sladkor. Ko je masa gladka in gosta, dodamo stopljeno maščobo. Jabolka olupimo, naribamo in primešamo masi. V mokro maso vmešamo suho maso, kratko premešamo. Maso razporedimo v modelčke za muffine in pečemo pri 180 stopinjah 25 – 30 minut. Na koncu okrasimo s stepeno smetano, v katero lahko dodamo živilske barve. In veselo pojemo... :)

KRILO "PUTKINA JUHCA"

Moj čisto prvi izdelek… Krilo, ki je oblikovano »na balonček«. Ki pa sem ga poimenovala »putkina juhica« - če ste kdaj brali »Kurjo juhico za dušo«, veste, da so v njej same luštkane zgodbe za vsak dan – ki res pobožajo dušico. No, to krilo je v toliko pogledih pobožalo mojo dušico: 1. lepo mi ga je uspelo ukrojiti in zašiti in v življenje mi je prineslo čisto novo veselje, zanimanje in hobi (izdelovanje unikatnih oblačil), ki ga prej sploh nisem poznala, 2. krilo se mi zdi res huuudo – ker je čisto drugačno od kril, ki jih je mogoče kupiti v trgovinah – in res imam rada to drugačnost! 3. ker je iz res lepega temnega jeansa, ker je udobno in ker se je ne da kupiti skoraj nikjer – oziroma »mojega« izdelka se ne da kupiti nikjer, v nobeni trgovini in je res unikaten, 4. ker mi je povrhu krila moja draga mami ročno izvezla roza kvačkane kitke in je zato še toliko bolj »nekaj posebnega«, 5. ker je kot res dooobra kurja juhca – okusna in pogreje – pravzaprav je edina »kiklca«, ki se jo da nositi na še tako hladen zimski dan – in v njej mi je vedno luštno toplo!

JESENSKA PESMICA O NODIJU

V vrtcu mojega sinka so jeseni dobili prve zadolžitve. Saj so ja že veliki in niso več dojenčki, bi pripomnil moj triletnik!! Namreč – ob vsakem letnem času se bodo naučili eno pesmico ali zgodbico (primerno letnemu času) in jo predstavili skupini. Ker je moj sine precej samosvoj in že samostojno misleč individuumček – mu razni »Ježki teka – teka« niso bili preveč všeč… Na vsak način je hotel Nodija – njegovega najljubšega junaka! In tako razmišljam – hmmm – ne pride mi na misel nobena Nodijeva risanka, ki bi se dogajala ravno jeseni, pa tudi mislim, da fantiček cele risanke še ne bi znal obnovit. Tako je bil to v prvi vrsti izziv zame – saj res, zakaj bi otroke učili stalno enih in istih »lajnarij«? In sem se spomnila pesmice: Zebe me, zebe me Že Nodi kriči In toplo jopico oblečt si hiti. Uhač pa pod gobo gobe nabira Da skuhane v loncu Bodo do večera. Rozika nič več sladoleda ne prodaja Bolj paše skodelica toplega čaja. Din in Don Škrata – lumpa sta, S kostanjem miško streljata. Jesen prišla v deželo je igrač In od vseh najbolj vesel jo je Uhač! In rezultat? Ne vem,ali je Urh pesmico povedal v vrtcu (sem že omenila, da je samosvoj?:)) So se je pa naučili vsi trije otroci v parih dnevih (celo tamala, komaj leto in pol stara – je, sicer le naši družini razumljivo, čebljala pesmico o Nodiju). Dober filing!! 

ŠIVANJE IN USTVARJANJE

Kot odziv na precej »dela-polno« življenje zadnjih let sem se odločila, da sprostitev poiščem v ustvarjanju (takšnem in drugačnem), za katerega me je navdušila prijateljica Urška. Punca je »čist utrgana« - v najboljšem pomenu besedne zveze! Nikoli se nisem mogla načuditi njenim idejam, neusahljivi energiji po iskanju novega znanja in njenim ročnim spretnostim! Pa naj sem videla torto Nodija za 3. rojstni dan njene hčerkice, medvedji kostum za pusta, izvezene čestitke za rojstvo in krst mojih otrok, njene kiklce in podobno! Pejte pogledat njen blog: http://preprostolinci.blogspot.com. Jaz pa – neverending story z gospodinjskimi opravili! Veliko sem imela pokazat iz tega! :) Veliko je k iskanju nečesa novega pripomoglo tudi moje, hmm – kako naj se izrazim - ne-zadovoljstvo z izdelki, ki jih kupujemo dandanašnji. Pa ne bi bila rada kritična – H&M je super in mi je veliko dobrega dal, ampak ko gledam ženske hlače, ki se jih nosi že 20 let, pa bluzice, jopice, pajkice – vse že imam, hkrati pa nimam nič! Nič mi ni všeč, še posebno ne moda zadnjih nekaj let v »popularnih« trgovinah – vse je razvlečeno, frfotajoče, čudno pisano… Sem pa slučajno nekega dne zavila v trgovino Svet metraže in se tam znašla med čudovitimi tkaninami! In pregledujem razne bloge in »how-to-je« - in z malo spretnosti si lahko sam ustvariš take stvari, da je meja le tvoja domišljija (in žal, čaaaas, ki ga pri šiviljskem delu kronično primanjkuje in teče s trojno hitrostjo)! Naslednji (in ne zadnji in najmanj pomemben!) dejavnik so seveda moji otročički. Ki so se že zelo mladi začeli izmišljevati, kaj bi in predvsem – česa ne bi – oblekli! Mi nismo bili taki! :) Namreč – Neža (6 let) bi nosila samo oblekice, krilca – nujno roza in čimbolj pisano. Doma ima kar nekaj oblačil, ki bi ji jih oblekla jaz, pa je ona že od 3. ali 4. leta zelo samosvoja in se obleče po svojem okusu (na katerega me večkrat opomni z besedami: »Pa mami noooo – vsak ima svoj okus!« Saj ima prav – pred očmi imam majhno sebe in svojo mami, katero sem ob 6.h zjutraj sekirala, ker niti slučajno nisem hotela oblečt kavbojk z zvezdicami, ki mi jih je pripravila za v vrtec. Jok, prepir in vsega je bilo. No, meni se ne da ubadat s temi forami, zato naj se moj otrok obleče, kar najde v omari po svojem okusu, važno je, da je primerno letnemu času in aktivnostim v vrtcu. Posebej sem alergična na njeno manijo s krilci, kadar imajo telovadbo, saj si kar zamislim, kam se lahko vse zatakne in obvisi z glavo navzdol na kakšni 7. stopnički ripstola! Sedaj je moj srednji otrok – deček, dopolnil 3 leta. In, kakor je prej izgledalo, da z njim na tem področju pa res ne bo težav – si je izmislil, da je on »kavbojc«, ki mora nujno obleči kavbojke! Jaz pa v omari le dvoje kavbojke za »svečane priložnosti«, sicer pa cel kup trenirk, da mu bo ja udobno. Ker res ne maram otrokom oblačiti luštkanih oblačilc, ki pa so dostikrat »trde«. Tastarejša je imela kot 2-letnica prekrasne vroče hlačke za poleti. Niti enkrat samkrat je nisem stlačila vanje, saj so bile narejene iz trdega, neelastičnega jeansa in sory – meni se otrok smili! No in počasi pridemo do najmlajšega »fizlja« - punčke, stare komaj 2 leti, ki si je že pri letu in pol začela slačiti udobno trenirkico in ob tem ponavljala :«duge, duge« - kar seveda pomeni »druge hlače želim!« Ko sem sinku naredila prve jeans mehke hlače z vlakcem, je pa priletela zraven: »mooojee, mooojeee!« Torej – kar želim povedati je, da sem začela ljubiteljsko in »sprostitveno terapevtsko« šivati – najprej zase, potem še za moje otročičke. Ob tem sem naletela na vrsto blogov, ki so me totalno navdušili in me popeljali v povsem nov svet – svet kreativnosti, barv, ročnih spretnosti, nove vrste potrpežljivosti (tisti, ki šivate in ustvarjate, že veste, o čem govorim!). In sedaj sem vsa navdušena, evforična ob misli na ustvarjanje novega izdelka in zelo zadovoljna z že narejenimi. Prenovila sem si dobršen del garderobe, tudi tamalim jo nameravam… Ob tem pa si želim pisati blog – zelo je namreč zanimivo spremljati »feedbacke«, ko komu pokažeš, kaj si ustvaril. Tako da sprejemam pozitivne in negativne kritike!

IME BLOGA

Putkarna – gre za izpeljavo iz mojega priimka.

Se spomnite  igrice – mi smo se jo igrali v osnovni šoli – ko si v razpredelnico napisal 10 imen fantov, 10 bivališč, 10 poklicev, 10 številk… Karkoli smo se pač punce spomnile…Potem si izžrebal naključno številko in na ta način »napovedoval prihodnost« - torej, s katerim od naštetih fantov se bomo poročile, kje bomo živele, kaj bomo po poklicu pa število otrok. Bolj je bilo nenavadno, bolj je bilo zanimivo… In vse, kar mi od tedanjih »rešitev« pride na misel je, kako zelo sem se smejala, ko sem med mojimi prihodnjimi bivališči izžrebala – kurnik! Ko gledaš nazaj – ja, marsikaj se uresniči! Ne, ne živim v kurniku, sem pa poročena z »mojim Petelinom«, kakor se pišem tudi sama – zato sem »Putka« - ljubkovalno, ne? Bognedaj Kura… J Zatorej – verjetno bom velikokrat uporabljala tovrstno metaforiko! J Aja – ime Putkarna si je izmislil in ga predlagal moj nadvse poetični mož! Zelo sem mu hvaležna za  podporo in za to, da podpira mojo kreativnost in »mojo novo muho«.