IZDELAJ SAM: OLDTAJMERSKI VOZIČEK ZA SLADOLED IN SELF-SERVICE SLADOLEDNI BAR (DIY: VINTAGE ICE CREAM STAND)

Obožujem poletne rojstne dni. Z obveznim piknikom, veeeliko časa, brez hitenja, brez razmišljanja, kam se bodo posedli vsi gostje... In ker imamo v 6-članski družini le en poletni rojstni dan, pa še ta je možev, kar pomeni, da ni nobenih poglobljenih študij o tem, kam boš dal 30 otrok, saj tako številčnih mladih obiskovalcev ni... 

Letos pozno spomladi smo obiskali Italijo. In tam naleteli na "Postrezi-si-sam-sladoledni-bar". Ideja je super, otroške oči - še bolj - super grande... :) Vzameš lonček, si notri stisneš vanilijev, čokoladni ali jagodni sladoled in potem krožiš po lokalčku, kjer si dodajaš prelive, bonbončke, zdrobljene piškotke, oreške po svoji izbiri. Na koncu plačaš glede na stehtano vsebino. Zato smo morali biti vseeno nekoliko ekonomični in otrokom malo manj kot zatiskati oči in "pomagati" tehtati dobrote... :)

Ne vem, kako je pri vas, ampak naši otroci imajo res veeelike oči za rojstnodnevne torte. Pomagajo jih peči, zelo radi jih packajo - na koncu pa bi torto morala jest le odrasla generacija, oni bi samo malo pobrkljali po krožniku. Sploh poleti se mi zato zdi precej bolj praktično posrežti sladoled. Sladoled dejansko tudi pojejo! 

No - in tako se mi je letos med pripravami na možev rojstni dan porodila ideja o "Postrezi-si-sam-sladolednem-vozičku". Najprej sem razmišljala le o njegovi pisani in sladki vsebini. Potem so mi prišle na misel oziroma spomin slaščičarnice iz 80-ih let, ko sem bila še sama otrok, s pisanimi lokalčki (mislim, da je bilo pri nas in pri naših južnih sosedih  takrat najbolj običajna oranžna barva strehic in plastičnih stolov pred njimi, torej obvezno je bilo veliko oranžne). 

In smo se lotili izdelave našega "mini lokalčka". Že nekaj let imam doma Ikein postrežni voziček, ki je služil že mnogo namenom - kot podaljšan del kuhinje, kot odlagalna površina in v zadnjih letih kot nekakšna zunanja mini kuhinjica. Je bil že potreben manjše osvežitve. Prebrusili in prelakirali smo ga.

 Potem se je bilo treba domisliti, kako napraviti strehico. Malo se je že mudilo, zato sem enostavno porabila material, ki mi je prišel na pot... :):) Slučajno ena stara omara čaka, da jo mož ponovno sestavi. Medtem, ko čaka, sem njene stranice uporabila za steno sladolednega barčka.
 

Kartonasto embalažo smo z otroci oblepili s pisanim papirjem - tistega, ki ga je bilo največ pri roki. Obrezali vogalčke. Zataknili za "provizoriš" steno.

  

 

 

Napis na tabli je bil za moje pojme eden lepših elementov na vozičku. :)

Nakupčkala sem sladoled, potem pa smo v prozorne kozarčke natresli vse mogoče pisane in sladke dodatke - kornete, bonbončke, piškotke, suho sadje, čokoladke in prelive. In mislim, da je nastala prava paša za oči in sladko razvajanje - pa še tehtati ni bilo treba. :):)

NEKAJ MOJIH STRASTI, ZMEŠANIH SKUPAJ (BLUE VELVET SKIRT WITH CROCHETED APPLIQUE)

V tole temno modro žametno krilce sem prelila kar nekaj veselja in svojih strasti... Šivanje, kvačkanje in idejo - o hiškah pod drevesi, kjer sem doma in kjer nam je zelo lepo! :) Topel, zaseben - a vseeno življenja zelo poln dom na obrobju Ljubljane... Kar nekaj vzporednic - če želiš, da ti stvar lepo uspeva, da bo lepo skvačkana, sešita - se moraš stalno izpopolnjevati, truditi - rasti... Enako je z vzdrževanjem doma, hiše, družine...

Kar mi da misliti - tudi, če kdaj kakšna stvar v hiši malce ponagaja - sva z možem naredila ogromen korak v desetih letih, odkar sva zaživela skupaj v malem stanovanjcu v blokovskem naselju in si moral za vsako napakico le poklicati hišnika... Sedaj veva že kar nekaj o vzdrževanju hiše, o tem, kaj narediti, če "crkne" peč ali elektrika ali bojler, hihihi. No - če pa sem čisto iskrena - še vedno ne škodi, da sta tudi najina očeta na dosegu in nama ogromno pomagata in predvsem - naju naučita novega. Hvala obema! :)

Podstrešje (namenoma pisano z veliko) - The Attic

Moja starša imata podstrešje, kjer mami že - od vedno - zbira vse, kar je pripadalo naši družini še od njenih staršev. Ker je dedek delal v gledališču, babica pa izdelovala prekrasna ročna dela, se tam še vedno najdejo družinska kronika, stare slike iz dedkovih šolskih dni, družinski spisi, oblačila, pohištvo, jedilni servisi, igračke, orodja za ročna dela, reklame, šolske potrebščine in šolski izdelki in še in še.

Kako samoumevno je bilo meni vedno vse, kar sem potrebovala! Ko je bilo treba v šolo prinesti stare časopise, prispevke, orodje za ročna dela, ali pa, ko so ponovno v modo prišli telovniki, pa starinska oprema doma... Znova in znova že leta in leta sprašujemo mami: "A je - to in to - mogoče gor? A lahko pogledaš?"

Mami nikoli ničesar ne zavrže. Vedno nese gor - morda pride še kdaj prav. In res - neverjetno, kako zelo prav pride toliko stvari še po letih neuporabe!

V zadnjem času je podstrešje postalo izjemno pripraven prostor za shranjevanje naših - novih - stvari, ki jih v manjših stanovanjih težko kam pospravimo. In sedaj nosimo na podstrešje otroške oblekice, obutev, pohištvo, igračke, knjige - in, ko se nam (neredko, hihi) pridruži nov družinski član - hodimo nazaj in brskamo, prebiramo, iščemo stvari, ki jih ponovno odnašamo domov v uporabo za nekaj mesecev, potem pa ponovno nazaj - na Podstrešje. Tam je vse. Če tam česa ne najdeš - tega nimamo. In je treba kupit. Redkokdaj...

Ravno včeraj mi je mami prinesla kup 40 let starih revij z ročnimi deli in bogato vsebino. To mi je dala idej in navdiha!

Na tem mestu: izjemna hvala, draga starša, za to podstrešje! Za to, da imamo dom lahko lepše pospravljen in - mami, za vse, kar si v teh letih prenosila gor in dol, iskala, brskala in pospravljala!! Brez podstrešja z vso svojo vsebino bi bila tudi vsebina našega življenja precej bolj prazna, saj nove stvari, kupljene v trgovinah te dni - nikakor nimajo duše in vsebine, kot jo imajo naše, Podstrešne! :)

NAJPREJ - PREBARVATI IN OLEPŠATI STENE!

Kot najprimernejši prostor za mojo »ustvarjalnico« se je izkazala – kurilnica, ki je v 6 mesecih bivanja v naši hiški postala – ropotarnica. Ki jo še vedno pospravljam in racionaliziram… Ampak del nje je že postal – meni krasen in zelo ljub kotiček za šivanje in ustvarjanje!




Začela sem z barvanjem sten – precej neobdelani zidovi že sive, ne več bele barve so – z ostanki barv sob mojih otročičkov postali lepe roza, modre in zelene barve. Ker so se ideje za lepšanje grde kurilnice kar same utrinjale, sem prebarvane stene prekrila s servietki s starinskimi vzorčki – s servietno tehniko. Ker so bile tudi ploščice na sosednji steni zelo neprivlačne na pogled, sem tudi te prekrila s servietki. Potem sem pritrdila še dve polički za shranjevanje šiviljskih pripomočkov - in rezultat je tu!

SOBA ZA ŠIVANJE IN DRUGO USTVARJANJE

Pozimi sem spet našla svoj šivalni stroj, ki je po selitvi sicer sameval med ostalo kramo. Začetno navdušenje nad šivanjem se ni ustavilo pred vsakodnevnim "trajbanjem" šivalne opreme sem ter tja. Pred dobrim mesecem pa sem si kupila overlock stroj - in namesto, da bi šivala in ustvarjala še več in vsakič bolje, sem odnehala. Ker se mi enostavno ni ljubilo prenašat dveh strojev, jih priključevat, pospravljat in iskat vseh mogočih potrebščin po dveh koncih hiše...
Zato sem se odločila, da si uredim šiviljsko sobo, pa naj stane, kolikor hoče! Stalo me je - precej časa, denarja praktično nič, saj sem si vse organizirala in pripravila iz pripomočkov, ki sem jih že imela doma. Pravzaprav sem izkoristila še en del kramice, ki bi se mi sicer "motala pod nogami".

Objavila bom nekaj ločenih in krajših objav o nastajanju šiviljske sobice, ki mi je tako zelo všeč in mi pride tako zelo prav, da je postala kar moje "šiviljsko kraljestvo", prostor, v katerem se res odlično počutim - čeprav je pravzaprav - stara kurilnica!